RIBICE

Že od nekdaj sem si želela hišnega ljubljenčka, ker obožujem živali. Stara sem bila tri leta, ko sem jih končno dobila. To so bile ribice.

Kupili smo lep, velik  akvarij, v katerega smo dali bele kamenčke in veliko plastičnih rož, ki so služile za skrivanje. Prav tako smo vanj položili tudi majhno plastično deblo, v katerem se sesalci najraje zadržujejo. Poleg vsega je bil potreben še filter, ki prečisti vodo ter jo oskrbi s kisikom in grelec, saj potrebujejo tropske ribice toplejšo vodo. Imeli smo gupije, neonke, soma in sesalca. Zelo lepo smo skrbeli zanje. Vsak dan smo jih hranili s hrano za tropske ribice. Enkrat mesečno smo posesali odvečno hrano s tal in jim dolili svežo vodo. Približno na  pet mesecev smo vzeli vse iz akvarija in ga očistili. Nekega dne so se nam zaredili črvi v akvariju, zato smo kupili mesojedo ribico. Ta vrsta je bila činkilja. Njena naloga je bila uspešno opravljena, saj je pojedla vse črvičke, občasno pa je nepričakovano izginil tudi kakšen mladiček gupijev. Kljub vsemu je bila moja najljubša ribica. Poimenovala sem jo Činki, bila je lepe črno oranžne barve in imela sem jo zelo rada. Nekega groznega dne pa so ribice zbolele. Vse so pomrle, tudi činkilja, ostal nam je samo sesalec. Kako mi je bilo hudo! Starša sta razumela mojo bolečino in mi kupila novo činkiljo . Dokupili smo tudi žalovalke, neonke, skalarke, nitkarja in somčke. Poleg činkilje je zdaj moja najljubša ribica nitkar. Ime sem mu dala Vrvica. Pri njem so mi všeč njegove dolge nitke in kako je hiter, kljub svoji velikosti. Pred naselitvijo nove ribje družine, smo morali akvarij zopet v celoti očistiti in pripraviti za nove ribice. V pripravljeno vodo je potrebno dodati posebno snov, ki odstranjuje klor in vodni kamen, da lahko ribice v njej preživijo. Sedaj imamo v akvariju pravi živ žav mavričnih barv in igrivih ribic. Med seboj se odlično razumejo. Rada jih gledam, kako plavajo, se skrivajo v zelenih rastlinah in potem previdno pokukajo, ko vidijo naše obraze. Zanimivo jih je videti, ko se kot puščica poženejo, ko zagledajo lističe hrane na površju vode. Takrat voda kar oživi in je slišati pljuskanje. Skupaj z bratcem jih izmenoma hraniva, saj sta starša to nalogo dodelila nama. Ni nama težko in rada skrbiva zanje, edino pri čiščenju na pomoč priskoči mami. Zvečer ugasnemo luč v akvariju. Takrat se ribice povsem umirijo. Nekatere se prihulijo k tlom, druge se skrijejo med liste naših rastlin, edino sesalec se navadno prisesa na steno akvarija. Čeprav so ribice, se pustijo tudi malo pobožati. S čistimi rokami namočimo prst v akvarij in najprej ga ribice »poljubijo«, potem pa jih lahko še malce pobožaš. Paziti je potrebno, da to naredimo nežno, da jim ne poškodujemo plavutk. O! In tisti sesalec, ki je preživel bolezen, je še vedno med nami. Si lahko mislite, koliko je star? Ima že sedem let. To!

Rada imam vse živali, tudi ribe. Vesela sem, da sem jih lahko dobila za svoje hišne ljubljenčke.

Suzana Ameršek, 10 let, 5. c razred,
Mentorica: Jožica Mlakar, prof.