POVODNI MOŽ, nadaljevanje

Pogleda obleko si Urška jokaje

uničene čipke so belega krila,

pač raje na plesu kje zdaj bi gnila.

In cela je blatna, rabila bi mila.

Zdaj gromki vetrovi prek Urške šume,

za sabo jo vleče plesalec molče.

 

In ura debela dotlej še priteče,

ko špranjica ozka odpre se pred njima.

Kaj notri je, Urške prav nič ne zanima,

a vstopiti mora, izbire pač nima.

Urška pogleda, si mane oči,

pred njo se sobana v zlatu blešči.

 

Na sredi dvorane je prestol in čaka,

nanj se gospodič udobno namesti,

ponudi v naročje se Urški usesti

in tiho pove, kaj leži mu na vesti:

»Predraga, preminila, ti sploh veš, kdo sem?«

Tedaj spremeni se lepotec povsem.

 

Svetleči se kodri postanejo alge,

oči, prej zelene, postanejo rdeče,

začuti v ramenih zdaj kremplje bodeče,

ko lahko bi le šla iz krute te ječe!

Zlata votlina za Urško je past,

plesalec v resnici je strašna pošast!

Tjaša Jesih, 8. a