Eva Dragič je napisala pesem na lastno pobudo, v spomin na našo šolo, ki jo zapušča …

OŠ Sava Kladnika v spomin

(od devetošolke)

Vstopili smo v zgradbo,
kjer razvijamo naš planet,
ki skupaj ga krojimo,
da lepši naš bo svet.

Poglej, tam sredi Sevnice stoji,
osnovna šola, ki ji para ni.

Majhni in veliki,
stopili skupaj smo,
da se bomo naučili,
ker vem, da zmoremo!

Padci in vzponi,
vse doživljamo,
preživljamo jih mirno
ker vemo, kaj je to.

Kot velika smo družina,
in vljudnost naša je vrlina.

Prijazni so učitelji,
ampak včasih tudi ne,
a mi se ne jezimo,kar koris
tno je za vse.

Hočejo nam dobro,
da lepo nam bo potem,
ko bomo doživeli,
vsakdanji ta sistem.

Vsak ima prijatelja,
na naši šoli tej,
kjer se skupaj veselimo,
da pouk nam mine prej.

Vsak da zdravo jemo,
da bomo močni vsi,
mali in veliki,
ker nam vseeno ni!

Prijazne so čistilke,
ki čistijo naš nered,
in nikoli se ne jezijo,
ko ga delamo spet in spet.

Ne pozabimo na hišnike,
ki vsakdan delajo,
da na naši šoli nič ni polomljeno.

Šola nas je združila,
v eno srce to,
in nas je naučila,
kaj v svetu bo.

Naše spoštovanje,veselje,
in ljubezen do ljudi,
ne bo se tu končala,
ker v srcu nam leži.

Zato se le naučimo,
vse kar moremo,
da nam ne bo težko,
ko v svet odtavamo!
Sevnica, maj, 2015

Eva Dragič, 9. c